Globoko pod zemljo, kjer plešejo škrati, se začenja svinčeva in cinkova pot stoletij prelitega znoja in žuljev. In če boste za trenutek obstali, če boste imeli srečo, se vam bo v kotu temnega rova pokazal “bergmandelc”, slišali boste zamolkle udarce kladiv in krampov izgubljenih duhov rudarjev…
Tu se začenja podzemlje Pece.

(Mag. Suzana Fajmut Štrucl)

ZGODOVINA MEŽIŠKEGA RUDNIKA

Med Peco in Uršljo goro so že od nekdaj poznana nahajališča rude, ki so jih odkrili že Rimljani. Prvo rudosledno dovoljenje za izkopavanje svinčeve rude je iz leta 1665. To leto beležimo kot začetek rudarjenja v naših krajih. Dolga leta rudarjenja in razvoj rudnika so svojevrstno zaznamovali življenje ljudi in pokrajino ob vznožju Karavank.

Lastniki rudnika so bili sprva posamezniki. Konec 19. stoletja je avstrijsko podjetje Bleiberger Bergwerks Union (BBU) pokupilo vse manjše rudnike in začelo načrtno rudariti. Z vse bolj aktivnim odkopavanjem se je povečevalo tudi število rudarjev in s tem vpliv rudnika na razvoj občin Črna na Koroškem in Mežica.

Rudnik se je začel močno razvijati v začetku dvajsetega stoletja. Takrat so se namreč pričele razvijati tudi njegove spremljajoče dejavnosti (topilnica in separacija v Žerjavu, elektrarne, …). Nastalo je močno podjetje Rudnik svinca in topilnica Mežica, ki je v rudarskih obratih, separaciji, topilnici, proizvodnji akumulatorskih baterij, tovarni opreme, žagi, mizarski delavnici in skupnih službah zaposlovalo preko 2000 ljudi.

V več kot treh stoletjih rudarjenja so rudarji odkopali okoli 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude in pri tem napravili preko 1000 km rovov.

Leta 1988 je bil sprejet zakon o postopnem zapiranju rudnika, leta 1994 pa izdelan projekt zapiranja Rudnika svinca in cinka Mežica. Takrat je bila dokončno ustavljena proizvodnja svinčeno-cinkove rude. Začelo se je zalivanje spodnjih delov rudnika, ki so danes vse do višine 417 m pod vodo. Na višini 417 m voda iz rudnika sama odteka po tako-imenovanem vodnem rovu do Prevalj.