ZGODOVINA MEŽIŠKEGA RUDNIKA

Med Peco in Uršljo goro so že od nekdaj  poznana nahajališča rude, ki so jih odkrili že Rimljani. Prvi pisani viri o  izkoriščanju svinčeve rude so iz leta 1665. To leto beležimo kot začetek rudarjenja v naših krajih.
Dolga leta rudarjenja in razvoj rudnika so svojevrstno zaznamovali življenje ljudi in pokrajino ob vznožju Karavank.

· Menjali so se mnogi lastniki, konec 19.stoletja pa je avstrijsko podjetje Bleiberger Bergwerks Union pokupilo vse manjše rudnike in začelo načrtno rudariti.

· Z vse bolj aktivnim odkopavanjem se je povečevalo tudi število rudarjev in s tem tudi vpliv rudnika na razvoj Črne in Mežice.

· Rudnik se je začel močno razvijati v začetku dvajsetega stoletja, ko so se poleg rudnika začele močneje razvijati tudi spremljajoče dejavnosti (topilnica in izbiralnica v Žerjavu, elektrarne...)

· Nastalo je močno podjetje Rudnik svinca in topilnica Mežica, ki je zaposlovalo tudi preko 2000 ljudi (rudarski obrati, separacija, topilnica, proizvodnja akumulatorskih baterij, tovarna opreme, žaga, mizarska delavnica, skupne službe… )

· V več kot treh stoletjih rudarjenja so rudarji odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude za kar so morali odkopati preko 800km rovov.

· Leta 1988 je bil sprejet zakon o postopnem zapiranju rudnika.

· Leta 1994 je bil izdelan projekt zapiranja Rudnika svinca in cinka Mežica, dokončno je bila ustavljena proizvodnja svinčeno-cinkove rude. Začelo se je zalivanje spodnjih delov rudnika, tako, da je danes del rudnika do kote +417m pod vodo. Voda pa iz rudnika odteka po vodnem rovu do Prevalj.